1. Kaj so reaktivna barvila?
Reaktivna barvila, znana tudi kot reaktivna barvila, so nova vrsta vodotopnih barvil, ki so se pojavila v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Reaktivne molekule barvila vsebujejo aktivne skupine, ki lahko reagirajo s hidroksilnimi skupinami v celulozi in amino skupinami v beljakovinskih vlaknih. Pri barvanju tvorijo kovalentne vezi z vlakni, da tvorijo spojine "barvilo-vlakno". Reaktivna barvila imajo značilnosti svetlih barv, dobro enakomernost barvanja, preproste metode barvanja, visoko obstojnost barvanja, popoln barvni spekter in nizke stroške. Uporabljajo se predvsem za barvanje in tiskanje bombaža, lanu, viskoze, svile, volne in drugih vlaken ter njihovih mešanih tkanin.
2. Prednosti reaktivnih barvil
Reaktivna barvila so sestavljena iz matičnih barvil, povezovalnih skupin in aktivnih skupin, tako da lahko ob uporabi tvorijo močno kovalentno vez z vlakni, in imajo vrsto značilnosti, s katerimi se druga barvila za celulozna vlakna ne morejo kosati, kar določa njihov položaj kot žarišče razvoj in uporaba barvil za celulozna vlakna, ki se izrazito odražajo v naslednjih štirih vidikih:
- Reaktivna barvila so ena izmed najboljših izbir za nadomestitev prepovedanih barvil in drugih vrst celuloznih barvil, kot so žveplova barvila, ledena barvila in kadna barvila.
- Reaktivna barvila lahko dosežejo visoko stopnjo obstojnosti, zlasti obstojnost v mokrem, z ekonomičnimi postopki barvanja in preprostimi postopki barvanja.
- Reaktivna barvila imajo širok barvni spekter, svetle barve, odlično delovanje in močno uporabnost. Njihov odtenek in zmogljivost sta v bistvu v skladu z zahtevami trga za vlakna in oblačila.
- Reaktivna barvila so primerna za potrebe tiskanja in barvanja novih izdelkov iz celuloznih vlaken, kot so vlakna Lyocell.
3, Slabosti reaktivnih barvil
- Stopnja izkoriščenosti ni dovolj visoka, na splošno 60%~70%, in nastaja velika količina obarvane odplake, kromatičnost presega nekaj tisočkrat, vrednost COD je na splošno 8,000~30,{{5 }} ppm, vrednost KPK koncentrirane odpadne vode pa presega 50,000 ppm.
- Za zatiranje naboja na površini vlaken se pri uporabi reaktivnih barvil porabi precejšnja količina elektrolitov, kar ne samo poveča delovno intenzivnost, temveč tudi povzroči, da je koncentracija kloridnih ionov v odpadni vodi več kot 100, 000 ppm, kar močno poveča težave pri čiščenju reaktivne odpadne vode za barvanje z barvilom.
- Nekatere barvne obstojnosti ne morejo izpolniti tržnih zahtev, na primer obstojnost na potenje, mokro drgnjenje in svetlobna obstojnost azo rdečih barvil in azo modrih barvil v svetlih barvah.
- Malo je temnih sort, ki lahko nadomestijo sulfidne sulfidne materiale in kadna barvila.
